Poligrafi

Abstract / Povzetki 111-112

Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

O avtoricah in avtorjih 111-112

Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Zrak in dihanje v srednjeveškem judovskem misticizmu

Michael Marder — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Pričujoča razprava je študija elementa zraka v procesu dihanja v luči srednjeveške knjige Zohar in z njim povezanih vidikov širše judovske tradicije. V kartiranju zraka na božje telo, ki ga sestavljajo sefirot (edn. sefira) oziroma božje emanacije, avtor na novo obravnava povezavo med dihom in duhom, ob čemer se podrobneje posveti tudi čutnim in atmosferskim vidikom zračnih in pnevmatičnih pojavov, kot so veter, vonjave, dviganje in širjenje vročega zraka, kondenzacija ter spuščanje hladnega zraka. Dihanje raziskuje v celotnem dihalnem sistemu, od pljuč do nosnic, tako glede na sefirsko božje telo kot dih življenja, ki oživlja stvarstvo. V študiji se posveča paradoksalnosti, da zrak ostaja nedoločen, tako rekoč breztemeljen element, ki hkrati predstavlja samo jedro teološke anatomije, življenja in vzdrževanja krhkega sveta.

Od respiracije do »telospiracije«

Petri Berndtson — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

V prispevku uvajam neologizem »telospiracija« (ang. fleshpiration), novo besedo oziroma poimenovanje, v katerem sem prepletel »telo« (ang. flesh) in »duha« oziroma »dah(njenje)/dih« (ang. spiration). To novotvorjenko je navdahnilo razmišljanje o Jezusu, svetem Pavlu, Paulu Claudelu in Mauriceu Merleau-Pontyju. Za interpretativno izhodišče članka sem vzel Claudelovo izjavo »duh je dihanje«. Skozi to Claudelovo idejo, ki izhaja iz etimološke analize besed pneuma in spiritus, interpretiram duha (pneuma) pri Jezusu in svetem Pavlu prvenstveno v pomenu dihanja. V tem respiratorno-interpretativnem okviru zagovarjam tezo, da sta tako Jezus kot sveti Pavel v svoji religijski misli poudarjala bistvenost dihanja. Za svetega Pavla sta si življenje po telesu in življenje po duhu kot življenje po dih(anj)u nasprotna načina življenja, v kontekstu Merleau-Pontyja pa lahko rečemo, da je dihotomijo svetega Pavla med telesom in duhom mogoče izpodbijati in preseči. Po Merleau-Pontyjevem mnenju se telo in duh lahko paradoksalno prepletata. V okviru takega paradoksalnega mišljenja je mogoče najti predstavljeni neologizem »telospiracija« in ga opredeliti kot nov, respiratorni začetek za filozofijo in religijo.

Intentio Spiritus

Alberto Parisi — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Namera je ena od krilatic zahodne filozofije 20. stoletja. V pozitivnem ali negativnem smislu zaseda osrednjo vlogo v številnih tradicijah, od fenomenologije do analitične filozofije, v nobeni od njih pa nima nič opraviti z zrakom ali dihom. Splošno sprejeto je, da koncept namere izvira iz srednjeveške sholastične filozofije, natančneje iz Avguštinove rabe tega termina. Večina kritikov zagovarja mnenje, da se je prav v Avguštinovi intentio animi (nameri duše) namen prvič pojavil v pomenu človekovega usmerjanja pozornosti k nečemu ali njegovega zavestnega načrta.

Pričujoči prispevek takšne genealogije ne izpodbija, temveč jo dodatno zapleta z resno obravnavo (anti)pnevmatološkega konteksta, v katerem je Avguštin razvijal svoj koncept namere, in več neupoštevanih študij njegovega dela, ki zagovarjajo tezo, da ima njegova raba intentio izvor v starem stoiškem konceptu τόνος (tonos, napetosti ali tonusa). Nova študija tako pokaže, da prav intentio omogoča Avguštinu vsakokrat dokazati, da je duh nesnoven oziroma ni oblika snovnega zraka ali diha. S preoblikovanjem intentio najprej v attentio (pozornost) in nato v voluntas (voljo) Auguštin omogoči obstoj sfere nesnovnega duha. V članku je nadalje prikazano tudi, kako Avguštin v svojem argumentiranju jemlje kot samoumevno oziroma zavrača zgodnejše, materialistično pnevmatološko pojmovanje namere, ki ga lahko zasledimo že v nekaterih delih rimskega stoika Seneke in v danes izgubljenih krščanskih heretičnih teorijah Svetega Duha iz 4. stoletja n. št.

Nafas

Zahra Rashid — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Pri utemeljevanju respiratorne filozofije se je smiselno ozreti na vzhod, saj številne vzhodne tradicije, med njimi sufizem, vključujejo dihanje v svoje somatske prakse. V prispevku je prikazano, kako je Rumi ‒ muslimanski teolog in sufi iz 13. stoletja ‒ v svoji poeziji uporabljal nafas oziroma dih na način, ki je poudarjal njegovo prvobitnost. Na odlomkih iz Rumijeve poezije avtorica ponazori, kako dih implicira novo z »darom« življenja, ki nam ga prinaša, in kako je ta ustvarjalna, podarjajoča in prvobitna narava diha povezana z odprtostjo Božanskemu Drugemu in drugim. Poleg tega za Rumija vsak vdih pomeni začetek novega obstoja, ki izniči svojo predhodno obliko, s čimer bralcu posreduje ontološki občutek končnosti obstoja preko tega, kar je minilo, in neskončnih možnosti, ki jih novo prinaša. Zbliževanje končnega z neskončnim v dihu omogoča razvijanje respiratorne ontologije, katere cilj je razumevanje dualnosti v medsebojno povezani perspektivi. Prav to pa je po avtoričinem mnenju obet Rumijeve poezije za filozofijo dihanja

Somaestetika teže in hare v zenbudistični meditaciji

Geoffrey Ashton — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Dih je eden od temeljnih pojavov, prisoten v številnih oblikah budistične meditacije. Pri tradicionalnih budističnih meditacijah, vključno z anapanasati (ānāpānasati) in vipasano (vipassanā), meditant opazuje dih, spremlja različne telesne in duševne pojave in na podlagi tega spoznava, da trpljenje (duḥkha) ni obvezno (ob tem lahko izkusi tudi nedualnost telesa in duha). Podobno se sedeča meditativna praksa (zazen), ki jo je razvila šola rinzai, začne z osredotočanjem na dihanje, nato ostri pozornost za psihofizične zaznave in vodi do končnega spoznanja o enotnosti duha in telesa, ki meditantu pomaga spoprijeti se z duḥkho. Vendar pa ta oblika zena v določenih pomembnih vidikih na novo podaja respiratorno filozofijo zgodnjega budizma. Avtor v študiji raziskuje, kako do teh prilagoditev prihaja v smislu izrecno somaestetske usmeritve. S poudarkom na drži telesa, zmožnosti zaznavanja težnostnega privlaka in izvajanju dihanja iz hare (spodnjega dela trebuha) skuša zazen prebuditi somatsko telo tako, da težo trpljenja preoblikuje v nedualno, življenjsko energijo.

Novi »(na)vdihi« v filozofski antropologiji

Pier Francesco Corvino — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Avtor poskuša z orisom temeljnih značilnosti prenovljene filozofske antropologije vnesti nekaj ekološke modrosti v humano in politično ekologijo. V ta namen raziskuje koncept človeške narave, pri čemer uporablja ekološko-ekokritično-integralni, t. i. »inspiracijski« okvir. Ključni koncept v tem okviru je navidezno zastarel pojem temperamenta, ki ga avtor kakor arheolog »izkoplje« iz zgodovine in filozofsko nadgradi.

O dušenju transcendentalnega diha

Michael Lewis — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Avtor podaja mnenje, da je filozofija dihanja doslej poudarjala empirično obliko dihanja na račun transcendentalne ali, če hočemo, izkoriščala dih kot priložnost za izničevanje ali dekonstrukcijo tega nasprotja. Dih se tako primarno pojmuje kot nekaj snovnega, telesnega in naravnega, kot nekaj, kar nas povezuje z živalmi in vsemi živimi bitji.

Ta na videz dobrohotna ekološka gesta pa ima tudi škodljive stranske učinke: če jo primerjamo z bolj humanistično in transcendentalno predstavo diha, ki jo je navdahnilo delo Giorgia Agambena o glasu, bomo morda jasneje uvideli moteči kontrast med pozitivnim vrednotenjem so-dihanja, ki zaznamuje to mlado filozofijo, ter veliko nenaklonjenostjo, celo sovražnostjo do diha drugega, kakršno je razviti svet izkazoval najmanj od leta 2020 do leta 2022.

Avtor v članku tehta, ali je k takšnemu preobratu vrednot morda prispevalo preveč empiristično pojmovanje diha in človeka, v sklepnem delu pa poziva k nekakšnemu zasuku k transcendentalni obliki diha in pravzaprav k določenemu človeškemu ekcepcionalizmu v tem pogledu.

Prisluškovanje dihu, petje besede

Raquel Ferrández — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

H Gozdnim jasam (Claros del Bosque, 1977), enemu od najbolj poetičnih in zahtevnih del filozofije Maríe Zambrano, je neizogibno pristopati z vidika respiratorne paradigme. Potopitev v te čistine nas namreč popelje v dihanje biti, ki ga mislimo poleg očitnejšega fiziološkega dihanja ‒ v dihanje življenja. V tem svojem delu Zambrano predstavi poetično in mistično fenomenologijo dihanja biti skozi dihanje njene besede. Znova vzpostaviti stik s tem notranjim dihanjem bi tako lahko pomenilo znova najti izgubljeno pesem besede. Pričujoči prispevek ne poskuša dajati vtisa, da ponuja podrobno razčlembo filozofije Maríe Zambrano kot celote niti živahne skrivnostnosti, ki se razkriva skozi njene jase. Njegov namen je odkriti temeljno vlogo, ki jo ima dihanje na tem pesniško-filozofskem popotovanju skupaj z drugimi simboli, kot sta svetloba ali ljubezen, z vprašanjem, kakšno mesto danes zaseda tovrstna filozofska vaja v predavalnicah sodobnih univerz

Elementalne politike v škodo zanikanih kultur

Cirila Toplak — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Skrivna zgodovinska kontrakultura domnevno predkrščanskih naravovercev v zahodni Sloveniji je bila globoko duhovno povezana z zrakom, vodo, ognjem in prstjo, temelji njihovega življenjskega sveta. V 20. stoletju so politični procesi v prostoru, kjer so naravoverci na skrivaj preživeli med nestrpnimi kristjani, močno preoblikovali njihove elementalne prakse in pripeljali do razpada njihove skupnosti. Gradnja železnice še v času Avstro-Ogrske je uničila najpomembnejše naravoversko svetišče. Prva svetovna vojna je zaradi topniškega obstreljevanja na soški fronti povzročila tolikšno preobremenitev prsti s kovinami, da je propadel sistem naravoverskih prostorskih triad – tročanov –, ki so zagotavljali rodovitnost zemlje in varnost skupnosti. V času medvojne okupacije Primorske je fašistična italijanska oblast prepovedala kurjenje kresov in tako preprečila najpomembnejše naravoverske skupne obrede. Italijanska oblast je zgradila tudi prve hidroelektrarne in jezove, ki so oskrunili sveto reko Sočo. Intenzivna industrializacija in ekstraktivizem v obdobju socialistične Jugoslavije po letu 1945 sta povzročila nadaljnje onesnaženje zraka, vode in prsti ter usodno predrugačila naravo, ki so jo naravoverci strahospoštljivo častili kot božanstvo. Elementarna degradacija zaradi »razvoja« in »napredka« na Primorskem v 20. stoletju tako ni imela neposrednega vpliva le na naravo, temveč tudi na zanikano, od narave neločljivo in odvisno kulturo. Naravoverci zaradi prikrivanja niso imeli možnosti za zaščito dragocenega elementalnega skupnega dobrega. Do konca 20. stoletja so bili elementalni temelji njihove kulture nepovratno izgubljeni in s tem tudi primorsko naravoverstvo.

Poljub z dihom

Lenart Škof — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000

Članek se ukvarja s premišljevanjem logike božanske ljubezni v budističnih tantrah, krščanski mistiki ter sodobni zahodni filozofiji religije in filozofski teologiji. Osnovna teza članka je, da vse omenjene tematizacije ljubezni povezuje arhaična povezanost popolnega in enotnega para, ki je bila izgubljena z razvitjem prvih plasti bivanja. Iskanje te izgubljene enosti para se v prvem delu izvaja z obravnavo budističnih tantričnih spisov, ki jim sledijo krščanski mistični spisi. V okviru krščanskega pojmovanja se opiramo na Jakoba Böhmeja in Franza von Baaderja ter njuno eksplikacijo logike izvornega para in poljuba z dihom. V drugem delu se pomaknemo za korak naprej v smeri filozofije in teologije ljubezni kot bližine in intimnosti v okviru misli Ludwiga Feuerbacha in Luce Irigaray. V tem delu tudi kritično premišljujemo o heteronormativni logiki teologije ljubezni. Eksplikacija ljubezni Feuerbacha in Irigaray nas nazadnje vodi v tretji del, v katerem se v navezavi na Catherine Keller sprašujemo o možnostih povezave filozofije ljubezni in kvantne prepletenosti. Prispevek sklenemo z meditacijo o bližini para in dvojine.

Air and Breath in Religions and Philosophies

Lenart Škof — Wed, 20 Dec 2023 00:00:00 +0000